deutsch
 english
 español
 français
 hrvatski
 italiano
 latviski
 slovensko

 << republicart

manifesto | manifesto | manifest
republicart Manifesto
Gerald Raunig, [07/08] 2002
download pdf

republicart

"Ucinkovit pojem postmodernega republikanizma se lahko doloca le au milieu, na podlagi dozivljenih izkusenj globalnih mnostev (multitude)." (Michael Hardt/Antonio Negri)

Namen Republike ni reforma neke drzavne oblike, niti ne razmisljanje o resevanju nacionalne drzave v krizi ali o transformaciji le te v eno ali vec superdrzav. V zariscu nasih raziskav so konkretne izkusnje nereprezentacijskih praks, konstitutivne dejavnosti znotraj gibanj proti ekonomski globalizaciji. Umetnost res publice ne implicira, da bi z revolucionarno romanticnim patosom slavili ustanovitev nove globalne skupnosti. Gre za eksperimentalne oblike organizacije, ki se razvijajo v majhnem obsegu in najveckrat v tezavnih in casovno omejenih situacijah, in ki preverjajo nove nacine samoorganizacije in njihovih povezovanj z drugimi eksperimenti. "Organizacijska funkcija" umetnosti (Walter Benjamin) s politicnim aktivizmom in s produkcijo teorije sama sebi ustvarja nove prostore v prekrivajocih se sosednih podrocjih.


republicart

"Dozivljamo politizacijo, ki je mnogo bolj radikalna od vsake nam do sedaj znane, ker se nagiba k temu, da razpusti razliko med javnim in zasebnim - ne v smislu posega enotnega javnega prostora v zasebnega, temvec v smislu mnozenja novih radikalnih in razlicnih javnih prostorov." (Ernesto Laclau/Chantal Mouffe)

Javnost ni apriorna substanca niti nespremenljiv teren. Kar steje, ni zahteva po javnosti, in tudi ne predstava o eni sami javnosti (bodisi kot ekskluzivna javnost za priviligirane sloje, bodisi kot vseobsezna metajavnost), temvec permanentna kontinuiteta pluralnih javnosti, ki predstavljajo vec vidikov mnostev (multitude). Gre za stevilcnost javnosti v smislu gibljivih proizvodov atrikulacijskih in emancipacijskih praks in ne v staticnem smislu.

V taksnih prostorskocasovnih situacijah se razlika postavi v razmerje do drugih razlik in izoblikujejo se pogoji, ki omogocajo izmenjavo razlicnih pozicij. Meje taksnih prostorov so presojne, prostori niso ekskluzivno izkljucujoci ali inkluzivno poenoteni.

Ne gre za konsenzualno identitarizacijo javnosti, temvec za konfliktno odpiranje le te. Ne gre za homogenizacijo in popolno transparenco, temvec za konflikt in permanenco, za vedno nova pogajanja o razlicnih pozicijah. Obcinstva kot potrosnisko voajerske figure si tukaj ne moremo predstavljati, dojemanju spektakla nasprotuje proizvajanje singularnih dogodkov, "javni osebi" pa pluralizacija nacina subjektiviranja.


republicart

Public Art je dozivljala svoj boom ze na zacetku devetdesetih let v vec razlicicah: participatoricne prakse, Community Arts, New Genre Public Art, komunikacijska gverila, konkretne intervencije, aktivizem, itd., so s sabo prinesli premik umetniskih interesov od vprasanj percepcije k socialnim in politicnim dejanjem. V ospredje so prisli casovno omejeni projekti namesto predmetov, Communities namesto posameznih umetnikov in umetnic, participacija namesto konzumacije umetnosti.

Od srede devetdesetih let so se mnozili kriticni glasovi, ki so tem politicnim umetniskim praksam ocitali, da delujejo depolitizirajoce ali da reformisticno sodelujejo pri vzpostavljanju novih oblik neoliberalne ekspanzije. Kot argumente so navajali npr. dvoumno funkcijo projektov v procesih gentrificije, zakrivanje razgraditve struktur socialne drzave, zlorabo sredstev turisticnega oglasevanja za dviganje vrednosti imidza mest, instrumentalizacijo drugacnosti marginalnih tem in skupin ter vrnitev "umetniskega oceta" skozi stranska vrata. Kot delni vidik in posledica tega kriticnega vala je bil v umetnostnem meanstreamu opazen backlash k umiku v stare prostore in k vrnitvi na vprasanja o spoznanju in recepcijskih izkusnjah.

Danes zaznavamo znake novega preobrata. Kar je manjkalo praksam devetdesetih je, kot kaze, sedaj dano v novi situaciji: umescanje v sirsi kontekst in navezava na socialna gibanja. V zvezi s heterogenimi oblikami kritike ekonomske globalizacije se napovedujeta transformacija starih oblik intervencijske umetnosti in nastajanje novih praks. V kontekstu politicnih gibanj je moc zaslutiti, da umetnost postaja ponovno javna. Okoli tematskih podrocij in aktivisticnih sil globalizacije ter obstojecih rezimov meja in migracije nastajajo pogoji za to, da "revolucionarni stroj, umetnostni stroj in analiticni stroj drug drugemu postanejo sestavni deli in kolo." (Gilles Deleuze/Félix Guattari)


Prevod: Gregor Podnar

top

 
All Contents with indicated Authors © by the Authors,
all other Contents © 2002-2004 by www.republicart.net
contact @eipcp.net
EIPCP multilingual webjournal ISSN 1811 - 1696